Brv čez Ljubljanico med Ribjim trgom in Gerberjevim stopniščem

FAZA: natečaj 2012
NAROČNIK: Mestna občina Ljubljana
AVTORJI: Breda Božič, univ. dipl. inž. arh., Andrej Blatnik, univ. dipl. inž. grad., Nina Komac Dečman, univ. dipl. inž. arh., Barbara Pirih, mag. inž. arh.

Obravnavana lokacija je del najožjega zgodovinskega središča Stare Ljubljane. Njegovo podobo soustvarjajo tudi mostovi čez Ljubljanico. Pomembne urbanistično-arhitekturne prvine, ki oblikujejo natečajno območje, so spomeniško zaščitena fasada Makalonce, Gerberjevo stopnišče z ureditvijo Hribarjevega nabrežja ter Cankarjevo nabrežje z Ribjim trgom. V to območje je umeščena začasna lesena brv, ki je s svojo dvajsetletno prisotnostjo potrdila potrebo po povezavi obeh nabrežij na tem mestu. Obstoječa brv je dotrajana in zaradi svojih oblikovnih značilnosti neustrezna. Namen nove brvi je omenjenim zgodovinskim značilnostim podeliti zaslužen poudarek, obenem pa ustvariti kvalitetno mestno tkivo, v katerem staro in novo sobivata.

Osnovna ideja natečajne rešitve je zasnova konzolne brvi, tako v smislu konstrukcijske, kot arhitekturno likovne rešitve. Pristop temelji na minimalnih posegih v spomeniško varovano fasado Makalonce. Natečajni pogoji ter specifika danega prostora, kot edino dopustno rešitev, predvidevajo podpiranje brvi pred omenjeno fasado ter vanjo ne dopuščajo večjih posegov, kot pri obstoječi brvi.

Menimo, da oblikovna vrednost Plečnikove fasade terja tehten premislek o posegih vanjo ali pred njo, zato jo je v novi rešitvi potrebno izpostaviti, skupaj z njo pa ustvariti arhitekturni dialog med starim in novim. Ugotavljamo, da druga stran korita Ljubljanice – Cankarjevo nabrežje – ponuja prostor, potreben za umestitev podporne konstrukcije na način, ki je do arhitekturnih historičnih kvalitet neinvaziven. Konzola kot konstrukcijski element v danem primeru nudi konstrukcijske in oblikovne odgovore na specifiko prostora, hkrati pa pomeni tehnološki napredek v smislu premagovanja razpona.

Arhitekturno oblikovna zasnova brvi je v svoji pojavnosti zadržana, ne išče pozornosti z nenavadno obliko in se želi neinvazivno vključiti v historično okolje. Tehnološko pa konzolna brv predstavlja izziv sodobnemu inženirstvu, kot je to značilno za mostove skozi vso zgodovino graditeljstva. Koncept konzole je metafora iztegnjene roke, ki se približa Plečniku. Ožanje brvi od Cankarjevega proti Hribarjevem nabrežju ter skorajšnji dotik brvi in fasade Makalonce konceptu dajeta potreben poudarek. Fizična nepovezanost fasade in konstrukcije brvi ustvari arhitekturni dogodek kot metafizično povezavo med Plečnikom in sodobnostjo. Po drugi strani pa se pri tovrstni rešitvi v razmislek ponujajo morebitne parafraze Michenangelovega Stvarjenja Adama s stropa Sikstinske kapele.

Povezavo med Gerberjevim stopniščem in Cankarjevim nabrežjem sta v podobnem obsegu, kot je obstoječa lesena brv, predvidevala že arhitekta Fabiani ter kasneje Plečnik. Skozi leta se je brv izkazala za funkcijsko pravo potezo, saj omogoča boljšo fluktuacijo med nabrežji. Menimo, da je potrebno naravo prehodne brvi in njene tlorisne gabarite ohraniti, saj so nosilci tržne funkcije sosednji Tromostovje in Čevljarski most. S tako zasnovo se ohranijo obstoječa parterna ureditev s spremljajočimi kamnitimi ograjami ter arhitekturne in zelene prvine nabrežja. Brv se tlorisno navezuje na iztek Gerberjevega stopnišča na Hribarjevo nabrežje, na vzhodni strani pa se priključuje na brežino pod pravim kotom. Tlorisna dimenzija brvi ostane 3,40m/24.5m. Tlorisno je brv obravnavana kot območje za pešce z enovito ravno površino, ki je primerna za peš hojo in za funkcionalno ovirane osebe.

Volumensko je brv sestavljena iz dveh konstrukcijskih elementov: podpornega loka ter horizontalnega elementa, ki premaguje razpon korita Ljubljanice. V Cankarjevo nabrežje sta vpeta ločeno. Stikata se na sredini in spojena nadaljujeta proti Hribarjevemu nabrežju. Z oddaljevanjem od vpetja na Cankarjevem nabrežju konstrukcija izgublja na višini, pridobiva pa na eleganci. Z uvedbo dveh konstrukcijskih elementov je konstrukcija lažja, hkrati pa tudi vizualno dematerializirana, kar estetiko in eleganco brvi poudarja. Najnižja točka mostne konstrukcije v osi struge plovbo z rečnim plovilom na Ljubljanici omogoča, saj višina nadvodja pod mostovi presega 3.00m.

Konstrukcija brvi je sprecifična, saj je konzola kot konstrukcijska zasnova za most neobičajna. Na tem mestu je zaradi specifike prostora konzola smiselna, to pa pomeni posebno obravnavo konstrukcije ter temeljit premislek pri izboru materialov. Problem, ki se pojavi pri izboru konzole, je pomik (poves) na skrajnem robu brvi, ki nastane zaradi lastne teže, predvsem pa koristne obtežbe. Kombinacija jekla in armiranega betona ne omogoča dovolj toge konstrukcije, da bi preprečili pomik, ki bi nastal pri maksimalni koristni obtežbi na stiku brvi in Hribarjevega nabrežja. Pomik, višji od 2.0cm je na tem mestu nedopusten, predvsem zaradi ovire, ki bi nastala za funkcionalno ovirane osebe. Zaradi pomika je potrebno predvideti material, ki bi bil dovolj lahek, predvsem pa dovolj tog, da pri obremenitvah do pomika ne bi prišlo. Kompozitni materiali, ki se jih uporablja predvsem v ladjarstvu in letalski industriji, tovrstne značilnosti imajo, zato so za predmetno natečajno rešitev primerni. Osnovni nosilni material je zato kompozit karbonskih in steklenih vlaken ter epoksidnih smol. Konstrukcija premošča cca. 24.5m razpon oz. celotno širino korita Ljubljanice.